Pred nekaj tedni, sem ob določenem udejstvovanju skoraj bruhal in tisti trenutek je bil navdih za nov MK blog.
Moj prijatelj, ki ga nisem videl celo večnost, se je spomnil in me je povabil, da se mu pridružim pri posebni vadbi, ki se jo udeležuje že nekaj časa.. Kljub dejstvu, da gre za skupinsko vadbo, z neizgovorljivim imenom, sem se odločil, da odpor premagam, saj sem mislil, da bo odlična iztočnica za najino »henganje« (sej veš, ko nekoga res dolgo ne vidiš, hitro zmanjka materiala za klepet..). Tako sem se oborožil s torbo, opremo in svojimi dodatki, zlezel v avto in se odpeljal novi dogodivščini naproti.
Ko sem prišel v športno dvorano kjer sva bila zmenjena, sem se počutil kot v nizko-proračunski španski telenoveli.. ..ob vstopu v telovadnico me je zajel val tisočerih parfumov (da se mi je rahlo zavrtelo), približno 30 ljudi v oblačilih vseh možnih krojev, barv, materialov in dodatkov, (ki jih mimogrede nisem videl že od leta ’90) in inštruktor, ki je izgledal kot, da bi pobegnil iz avdicije za »najlepšega zagorelega trenerja z najbolj izklesanim telesom in briliantno belim nasmehom«. Pa da ne bo pomote – dečko je izgledal odlično in je več kot očitno garal za svoj dosežek, a prizor, ki ga je s svojo prisotnostjo dopolnjeval, je bil iskreno neprecenljiv.
Oks in kaj se je dogajalo naslednje pol ure? Vsi povprek smo 30 minut ne-sinhrono skakali ob »treningu«, ki je še najbolj spominjal na bootcamp. Od počepov, poskokov, sklec, (in občasnih karambolov, od katerih imam še sedaj modrice) smo se brez premora in kontrole selili iz vaje v vajo, ob spremstvu nerazločnega kričanja inštruktorja in super glasne muzike. Ko se je ta neverjetna agonija končala, mi je še 2 uri zvonilo v ušesih, da ne omenim dejstva, da se časovnega poteka te grozljivke sploh ne spomnim.
Ni dvoma – raje bi šel k zobozdravniku, na vrtanje kanalov brez anestetika, kot še enkrat na isto vadbo. Da bo čisto jasno – tu ni vprašanje mojih kapric ali predsodkov .. ni šlo za ponesrečena izkušnjo, ampak popolno in totalno polomijo.
Ko sta muzika in inštruktor utihnila, sem pogledal nekaj drugih posameznikov po dvorani. Prepoteni, zaripli in zadihani, z nasmeški na obrazih, so en drugemu ponavljali; »To je bilo super!«.
Čeprav sem še pred pričetkom vedel, da najverjetneje v tej vadbi ne bom užival, sem se z izkušnjo prepričal in zaključil z dejstvom, da jo naravnost sovražim.. ..takrat sem vedel, da moram o tem pisati v svojem blogu.
Med tem ko sem se gnal in se trudil da od napora nebi bruhnil, sem se v mislih spraševal koliko je v dvorani še takih, ki delijo mnenje z menoj, a si tega enostavno ne priznajo.
NEKATERI ENOSTAVNO NE MARAJO VADBE.
Že 15 let treniram v fitnesih, parkih in igriščih, vse to pa je vezano na moJ poklic, v katerem uživam (vem, sem en redkih s takim privilegijem). To je ena mojih najljubših stvari (seveda takoj za družino) in če kdaj svoj trening izpustim, imam občutek, da mi tisti dan nekaj manjka.. a kljub tej ljubezni, sem med tisto pol urno agonijo preklel vse bogove vadb, v želji da bi v tistem trenutku počel dobesedno karkoli drugega.
Če poenostavim. Moja predstava treninga je ko lahko sam z intenzivnostjo, ki si jo določim pred pričetkom, opravim vadbo po svojem sistemu in glede na plan, ki si ga določim za tisti dan. Mogoče bo za zunanjega opazovalca slišati čudno, a svoj trening si jemljem kot neke vrste meditacijo.. slušalke v ušesih, svojo play-listo, zaprte oči, fokus na vsak gib in z jasno začrtanimi cilji v mislih.
Torej, trening v vojaškem stilu, ko nate nekdo kriči in ukazujem, med tem ko svojo dušo loviš za rep.. ..daleč od tega v čemer bi lahko užival.
Kljub zmedi in moji dezorientaciji med tistim skakanjem, si nisem mogel pomagati mimo misli na nekoga v svojih srednjih tridesetih, ki že desetletje vsak dan zgrbljen pred računalnikom sedi v pisarni, je prekomerne teže in brez vsakih gibalnih navad, pa se znajde v takem »boot camp-u« za svojo prvo fitnes izkušnjo. Skrajno neugoden scenarij z vnaprej znanim izidom.
Seveda ne dvomim, da je mnogo takih, ki bojo dejansko uživali in morda v prihodnje celo nadaljevali s crossfitom ali katero izmed podobnih vadb. Seveda to popolnoma podpiram (čisto vsaka vadba je boljša kot nobena vadba). Gre pa za posebno vrsto ljudi, ki doživlja svojo katarzo ob gnanju do (in včasih preko) svojih sposobnosti, v družbi privržencev in somišljenikov, ter doživlja posebno veselje ob občutku popolne izčrpanosti na koncu vadbe.
Kot sem napisal – to je posebna vrsta ljudi in prav je, da smo si različni (se pa zabavam ob misli kako bi en takih opisal mene in moj fitnes fanatizem).
Kljub vsemu pa tu z enostavno matematiko ugotovimo, da prevladuje večina takih, ki v tem načinu še zdaleč ne bojo uživali, oziroma prej nasprotno – z lahkoto se bojo poistovetili z mojimi občutki. Še posebej bo kriza za fitnes novince ali posameznike s prekomerno težo, a tudi v tej skupini se bo našel kdo, ki se bo z vadbo naučil živeti, jo sprejel kot nujno zlo in živel v megli nevednosti, da nekje obstaja vrsta treninga, v katerem bi dejansko lahko užival. Škoda.
..določen % odpadnikov pa bo (znova zmotno) predvidel, da je taka oblika vadbe zajema celoten pojem fitnesa, vse skupaj vrgli v isti koš, si rekli »tole matranje ni zame« in se odpravili nazaj na kavč.
Če pa si se, ali se še boš vseeno najdel v takem treningu, SUPER! Nič ni narobe z bootcampi in crossfiti. Tudi sam bi to počel, če bi v tem našel veselje, tako da če je to tvoj »vibe«, samo gasa! Roko na srce, je odličen način za nadgradnjo kondicije in izgubo telesne maščobe. Toda za tiste, ki vam ta način rekreacije ni zabaven ali v njem ne najdete motivacije, želim, da vam je nekaj popolnoma jasno; če ne uživaš in si vadbe ne želiš, to ne pomeni, da si slabič, lenuh ali dezerter. Svoje vadbe enostavno nisi še našel.
Nikoli in nikdar se ti ni potrebno dokazovati nikomur, razen samemu sebi.
Ko sem v srednji šoli bil primoran med urami telovadbe tekati po stadionu, sem sovražil vsako minuto.. A imel sem sošolca, ki mi je vedno ponavljal, da sem slabič, če bom odnehal in tako se je začelo.. začela sva interno tekmovanje. Nisem pustil, da bi imel boljši čas kot jaz, čeprav sem tek sovražil v dno svoje duše. Najbolj neumna stvar, ki sem jo naredil.. po mesecih tekmovalnosti, mučenja in dokazovanja, da zmorem nekaj kar sovražim, sem dojel, da mi tega nebi bilo treba, ampak bi lahko namesto teka izbral nogomet ali kakšno drugo vadbo, ki je bila v šolskem programu.
Ko je bila srednješolska telovadna izkušnja za mano in sem te »porodne bolečine« pozabil, sem se odločil, da poskusim nekaj drugega. Plačal sem svojo prvo članarino v bližnjem fitnes trening centru in ta dan mi je spremenil življenje ter začrtal mojo pot v svet fitnesa.
Danes tu in zdaj, med tem, ko bereš, si dovoli in priznaj sledeče:
Če ti neka vadba ni všeč, ne pomeni da si slab človek.
Če ne maraš teka, nisi slabič in nikakor nisi za vedno obsojen na svoje nabrane odvečne kilograme.
Če si šel na bootcamp in skoraj izdihnil, ne pomeni da si reva.
Če si šel v fitnes in ugotovil, da ne maraš prekladati uteži, ti nikoli več v življenju tega ne bo treba.
Namesto vsega tega želim, da najdeš rekreacijo, ki te bo osrečila. Na voljo imaš neskončen spisek opcij;
Si slišal za parkour? Nora in pri nas še dokaj neznana zadeva, ampak lahko je to, to.
Kaj pa plezanje? Tudi pri nas imaš že vrsto centrov z umetnimi stenami in izkušenimi inštruktorji.
Ples? Tu je izbira tako pestra, da sploh ne bom našteval..
Joga? Ne, ne boj se, da te bojo narobe kategorizirali.. Naj te razsvetlim z dejstvom, da se cela vrsta profesionalnih bodybuilderjev ukvarja prav z jogo (nekateri so dodali še meditacijo).
Brazilski Jiu-Jitsu? Borilne veščine so zakon (pa še pri ženskah naredi vtis dejstvo, da je njen moški »orožje« na dveh nogah).
Kung-fu?
Powerlifitng?
Met diska?
…
Vse to so super oblike vadbe in čisto vsaka od njih bo odličen temelj za tvoje splošno zdravje in počutje, če se boš le v eni od njih našel. Navsezadnje smo spet pri dejstvu, da bo 80-90% tega kako bo tvoje telo izgledalo, še zmeraj določala tvoja prehrana.
Če stremiš k določenem izgledu, oziroma imaš v mislih predstavo kako oblikovano telo si želiš, potem je seveda optimalna kombinacija treninga in prave diete, pomembna. Ampak o tem več v enem prihodnjih blogov..
Za vse ostale rekreativce, ki pa se trudite izgubiti kak centimeter in kilogramček, pa bo zadostovala že zdrava izbira živil, priprava pametnih obrokov in nekaj zabavnih treningov na teden, za doseganje prvih ciljev. Ne, ni ti potrebno da spraviš svoj srčni utrip do t.i. »območja žganja maščobe«.. to je n-e-u-m-n-o-s-t. Prav tako ne začenjaj svojega projekta s skrbmi; kako bi zagnal svoj metabolizem ali koliko kilometrov boš naredil.. MK načelo št.1 je : vadba v kateri bom užival in se vsake naslednje veselil.
To ti bo omogočilo motivacijo in dejansko željo po miganju. Če se boš v nekaj silil, bo le še vprašanje časa, kdaj boš pogorel na celi črti ob soočenju s prvo oviro vrgel puško v koruzo. Torej, začne se z zabavo in pravim odnosom do nadgradnje tvoje moči.
PRENEHAJ in ZAČNI že danes.
Hočem, da imaš ta trenutek pošten pogovor s seboj:
Če si novinec v fitnesu ali svetu rekreacije, se znebi vseh pomislekov in predsodkov, ki si jih ustvaril glede tega kako naj bi tvoj trening zgledal. Nimam recepta za popoln način vadbe, ampak garantiram ti, da obstaja tisti NAPAČEN način, ko se v nekaj prisiliš, ker misliš da to moraš.
Če si že na svojem fitnes popotovanju, počneš kaj takega, v kar se siliš in misliš, da je neizbežno za doseganje ciljev, ki si si jih zastavil? Oks, če si trma in resnično verjameš v to, da je tako treba, potem en »hip-hip, hura« zate. Če pa imaš pomisleke in že vidiš svečo obupa na koncu svojega tunela, lahko s tem prenehaš prosim?!
Skratka, danes, zdaj in tu imaš čas, da se končno lotiš prvega koraka naproti svojemu boljšemu počutju in kvaliteto svojega vsakdana dvigneš za stopničko, ali dve (ali pa kar celo nadstropje.. ..odvisno od tebe). Navsezadnje je vse kar potrebuješ čas zase. Tudi če se ti zdi nesmiselno zapravljati težko prislužene evrčke za razne članarine, imaš najvažnejšo valuto – čas. Vzemi si uro zase, obuj superge, slušalke v ušesa in šibaj za nosom. Važno je, da nekje začneš, če pa boš v tem že od začetka užival, si že zmagal. Važno je, da se zavedaš, da ti ni potrebno početi ničesar kar ti ni všeč in da se moraš dokazati zgolj in izključno le samemu sebi.
Ko pa boš v fazi in pripravljen narediti malce bolj elitnen performans, z jasno določenimi cilji glede svojega telesa, se bomo pogovarjali o žrtvovanju in udejstvovanju v stvareh, ki res niso v največji užitek..
..do takrat pa se prosim zabavaj!